PowerPlay Magazine

Po selitvi v tujino je slovenski nogomet ostal ena redkih stvari, ki jih iz bivše domovine spremljam zares intenzivno. Aktualna sezona je potrditev, da to ni zaman. Z Mandarićevim denarjem podkrepljena Olimpija, pa kopica zanimiv ekip od Gorice, Domžal, Kopra, Celja ter nenazadnje relativno atraktiven novinec iz Krškega so poskrbeli za vnovično povišanje števila gledalcev na slovenskih tribunah. A priznati moram, da se velika večina moje pozornosti zbira nedaleč od meje moje nove domovine, če se smem tako izraziti, natančneje v Mariboru.

O Mariboru sem pisal že precej. V prvem delu, ko me sama 'inštitucija' še ni najbolj prepričala, pa potem ob italijanskem vložku v Gorico, pa nazadnje, ko me je Zahović dokončno prepričal. Prepričal zato, ker je spremenil klub do te mere, da smo lahko trdili - to pa je evropski klub. Pa je res? Moje mnenje seveda ostaja tako kot je bilo. Zahović je daleč najzaslužnejši za vse lepe nogometne trenutke v Sloveniji v zadnjih nekaj sezonah. Okrog sebe je zbral sodelavce, iz katerih je iztisnil največ kar se da, poskrbel za dotok več desetih milijonov evrov v klub, nemalo igralcem zagotovil za trenutne razmere finančno zelo ugodno življenje, precej njim pa tudi nadaljnji razvoj kariere v še stabilnejših sredinah širom Evrope. Marsikdo se vpraša, kako je sploh lahko šlo kaj narobe?

Morda je že ta beseda 'narobe' pregroba. Kakor je prišel sunkovit vzpon, tako je za njim prišel padec in take stvari se dogajajo v nogometu, se dogajajo v poslu, se dogajajo nenazadnje v vsakodnevnem življenju. Razloge za to lahko iščemo marsikje. Zvesti navijači Maribora vedo povedati, da se to ni skuhalo v zadnjem tednu ali dveh, še najmanj je za to kriva Astana, niti Olimpija s prikazom šolske ure nogometa nazadnje v Ljudskem vrtu. To se je vleklo že dlje časa. Največkrat je na tapeti rezultatsko eden izmed najuspešnejših slovenskih trenerjev Ante Šimundža. Očitamo mu lahko šablonsko igranje, določeno nezmožnost motivacije igralcev, nekoliko nerazumno pomanjkanje jajc pri preizkušanju novosti, beri uvajanju domačih mladih igralcev, pa pretirano rabo besede 'ambicioznost', pa še bi se našlo. Nekateri so znali ob zadnjem neuspehu povedati, da je Maribor tako ali tako imel srečo prevečkrat, da bi se lahko to vleklo v nedogled. Da, srečo je bilo potrebno izzvati in do nedavnega je bil mariborski okoliš pravšnji poligon za doseganje rezultatov nad lastnimi sposobnostmi. Pa tudi to zame ni razlog za neuspeh, kakor ni razlog za neuspeh težka borba s prekomerno težo Daliborja Volaša, nezmožnost urejanja osebnih financ nekaterih nogometašev ali pa prebolela borelioza Saše Gajserja.

Kakor sem v zadnjem prispevku hvalil Zahota, tako je zame tudi on glavni krivec za vse tokratne težave kluba. Pregrobo rečeno? Da. Pa mu ne zamerim ničesar do sedaj, bo pa veliko odvisno od njegove zdajšnje reakcije. Poglejmo v zadnjo GOLumno z naslovom 'Kako lahko palček parira velikanom?'. Že takrat sem omenil, da se bo Zlatko moral znati spopasti z Ligo prvakov. Žal je prišel takoj zatem izpad proti prvemu nasprotniku v Evropi in tako verjetno največja naloga enega največjih športnih umov v zgodovini samostojne Slovenije. Kje je Zahović zavozil? Zdaj se bom šel generala po bitki in pristavil svoj pisker.

Najprej je podcenil zmožnosti lastne ekipe ter jih začel nenadzorovano nagrajevati ob večjih uspehih. Prišla je Liga Evropa, nato je prišla prezimitev, nato Liga prvakov. Če si jim prvič dal 20 jurjev, jim moraš potem vedno več in več. Ker imajo vedno več in več, pa znajo pozabiti, kje se je njihova pot začela. Seveda sledi določeno pomanjkanje motivacije. Potem druga zadeva je njegova izbira strategov na klopi. Vidimo, da sta največ časa na klopi preživela Milanić in Šimundža. Verjamem, da dovolj brihtna, da sta dobro izkoristila ugodno okolje za zbirko svojih največjih kariernih uspehov na trenerski poti, Zahović pa je bil zadovoljen z njuno nekonfliktnostjo in sprejemanjem danega kadra brez vprašanj. Temu nasprotujem do neke mere - brez razhajanj v mišljenjih in seveda nato v iskanju primernih kompromisov ni zadostnega napredka. Razlog več, vsaj zame, da Šimundže ni kriviti za kaj veliko, kajti okrog sestave kadra in verjetno nemalokrat tudi začetne enajsterice ni imel kaj veliko besede, če pa že, pa je Zaho vedno kril hrbet.

Pa smo že pri tretji stvari. Kadrovanje. Rizika ni bilo praktično od časa Repovega Rajka nobenega. Vsi igralci so prišli praktično zastonj. A vsi z dodano vrednostjo, ki so prišli zastonj, so bili iz obdobja, ko je bil evropski Maribor še v plenicah. V zadnjem obdobju je Zahotu uspelo pripeljati zgolj igralce, ki niso prinesli nič novega na že tako zapolnjenih položajih. Žal se v današnjih časih hitro razve, kdo kje skriva denar in se, ko se za zanimanje razve, takoj postavi temu primerna cena. Verjamem pa, da bi kak drug agent kot zgolj hišni Amir Ružnić, z nekaj sreče lahko poskrbel za novega Tavaresa - a tu gremo že preveč v detajle. Izpostavil bi še eno stvar, kjer je Zaho rad pokril hrbet in prevzel pritisk in to je vsakodnevna komunikacija z javnostjo. Javnost je pač razlog, da nogometni delavci lahko živijo lagodna življenja, zato niso nervozni izpadi proti, bodimo iskreno, zelo mili slovenski javnosti, noben ponos tako urejenemu klubu, kot je mariborski in tudi tu je Zahović prevečkrat pobiral udarce iz vseh strani ter ščitil svoje sodelavce.

V zadnjem odstavku bom sklenil razmišljanje z razlogom, ki je privedel do težjih časov kluba, a sem mnenja, da tudi do vseh uspehov. Zlatko Zahović si je naložil preveliko breme, obenem pa 'vlada' s premehko roko. Predober in preveč zaščitniški je do igralcev, trenerjem nudi varno gnezdo ter se 'meče' pred ekipo, ko proti njej letijo novinarske puščice. A žal evropski klub ni družina na tak način, kot si je morda Zlatko zamislil in jo kot oče na vse pretege varuje, temveč družina na način, kjer si je potrebno složno pomagati do zadnje kaplje krvi, a kjer vseeno mora vsak odgovarjati za svoja dejanja pravočasno in učinkovito. Zgolj od reakcije v naslednjih tednih in mesecih bo odvisno, ali je Maribor zares evropski klub in ali bo Zahović še potrdil dejstvo, da je eden najboljših športnih delavcev v Sloveniji. Če ne kar najboljši.

Za konec pa smo v uredništvu dodali še prispevek o novem trenerju vijoličastih: