GOLumna: Kako lahko palček parira velikanom?
Z velikim veseljem opažam, da se v zadnjih zapisih svoje kolumne vse večkrat lotevam slovenskega nogometa. To lahko pomeni le eno in sicer, da se v njem nekaj dogaja. Rad bi rekel pozitivnega.
Tokrat se bom osredotočil seveda na štajerski ponos, na Maribor. Maribor, ki je tako dostojno zastopal slovenske barve to sezono v Evropski ligi, ki je v preteklih mesecih dodobra otežil vsakdan marsikateremu na papirju veliko večjemu klubu kot je sam. Poskušal bom iz lastnega, nevtralnega vidika opisati vzpon tega kluba iz polpropadlega društva v konkurenčen »evropski« klub.
V enem izmed prvotnih zapisov sem omenil, da se ne želim srečevati z golimi številkami, suhoparnimi podatki itn. Tega se bom poskušal držati. Pa vendarle se spomnimo poletja 2007. Maribor še zdaleč ni bil najboljši slovenski klub, tam so bile Domžale. Maribor se je spopadal »le« z bojem za vrh, v takratnem pokalu Intertoto pa prejel bolečo zaušnico s strani Hajduka iz Kule s 5:0. Vodilni so ukrepali, na mesto športnega direktorja postavili Zlatka Zahovića, vse ostalo pa je postala zgodovina. Zahovića bom omenil tudi kot dejavnik številka ena pri uspehu Maribora. Še zdaleč Zahović ni imel čarobne palice s katero bi že prvo sezono pokoril slovensko nogometno sceno ter pustil pečat na evropski sceni. Ne, Zlatko je govoril o večletnem garanju pred osvojitvijo državnega prvenstva. Zlatko je imel v mislih načrtno delo, tudi za ceno kakega rezultata, a si priznajmo. Bili smo skeptični. Načrtno delo v slovenskem nogometu se sliši praktično nemogoče. Govorili so mnogi, uresničili pa redki. Pravzaprav v zadnjih 10 letih se o nekem recimo temu stabilnem delu lahko govori le v Domžalah. Ter seveda v Mariboru. Zahović si je uredil kotiček na Ljudskem vrtu, kjer je lahko delal, najpomembnejša stvar prve sezone pa je bil prihod Marcosa Tavaresa.
Marcosa Tavaresa bi ob Zahoviću postavil za mejnik številka 2 v postavitvi kluba na veliki oder. Verjetno sam Zahović ni vedel, kako pomembnega igralca za svoj klub je dobil z njim, pa ne zgolj iz vidika kvalitete. Da, Tavares je v 6 letih natresel kopico golov, se s svojim napisom »Jezus je pot« vsidral v srca večine slovenskih navijačev. S simpatično brazilsko slovenščino ter razdajanjem na vse strani pa si hitro prislužil kapetanski trak in tudi največjo plačo. Ravno ta dejavnik pa je odločilen pri vzpostavljanju plačilne discipline v klubu. Plače niso zamujale. Verjamem, niso bile največje za slovenski nivo, morda niso niti zdaj. A so bile redne in vedelo se je, kdo ima največjo. Plačilna hierarhija pomeni le eno. Nobenih debat o plači. Zakaj ta toliko, oni toliko. Preko trupel se ne gre, prepirov in izsiljevanja ni, Zahotu je uspelo vzpostaviti plačilni red s Tavaresom, kar je (spet) redkost na našem prizorišču.
Ko je klub kadrovsko stabilen ter sposoben ter je plačilni red vzpostavljen, je delo vsekakor lažje. Tretji dejavnik uspeha je uspešno kadrovanje. Tu bi rad izpostavil še eno osebo, ki je, ob Zahovićevem renomeju, seveda, pripomogla k izvedbi transferjev ter posledično k zmožnosti transparentnega delovanja kluba. To je Amir Ružnić. Verjetno se strinjamo, da je nogometnih talentov po Sloveniji obilo. Resda je teren, kot je mariborski, z Zahovićem v ozadju, za izstrel v tujino primernejši kot marsikateri drug. A za miljonske prodaje v Serie A je potrebno nekaj več. Ta nekaj več je prinesel Amir Ružnić. Nočem omalovaževati Iličića in njegovega doprinosa z izvrstnimi igrami v Serie A, a občutek mi daje, da je Maribor za nekatere igralce prejel kvečjemu več, kot pa si je zaslužil. Vzrok za to bom opisal podrobneje še v četrtem dejavniku uspeha. Če se vrnem k prodajanju – žal je tako, a predvsem v začetku je bil Maribor prisiljen k prodaji svojih največjih biserov. Finančne dolgove je bilo potrebno zakrpati in še sedaj razen Rajka Repa ni bilo nobenega večjega finančnega fiaska s strani vodstva Maribora. Le to je sčasoma doprineslo k temu, da se igralcev več ne prodaja pod ceno, kar pomeni, da je klub kadrovsko močnejši, s tem pa sposoben igranja več tekem na višjem nivoju. Kakovost, uigranost, nenazadnje varnost in udobje igralcev sta velik faktor.
Že prej sem namignil na četrti dejavnik uspeha, morda celo najpomembnejši. In najredkejši v Sloveniji. To je načrtno, stabilno in kontinuirano delo. Tako delo je pri nas težko. Slovenci zahtevamo ekspres uspeh in po slučajnem uspehu tudi ekspres uspešno delovanje. Zahovič je to zavračal že na začetku. Vselej je za cilj postavljal 6 evropskih tekem. Govoril je, da četudi teh ne bo, bomo morali preživeti. Igralce prodaja po podobnem kopitu. Nikoli pod ceno, vselej mora biti zadaj pokrpano. Kader je dovolj širok, da si lahko privošči igranje na treh frontah in to kar precej uspešno. Nenazadnje ne pozabimo. Kontinuiteta v Evropi pomeni vse lažje in lažje delo v prihodnosti. Zaho se zaveda, da UEFA v evropskih tekmovanjih priznava koeficient. Ta koeficient je vsota nekih točk, zbranih v zadnjih petih sezonah evropskega udejstvovanja. Več točk zbereš, lepše ti je v Evropi postlano. V začetku je Maribor na evropskih tekmah naletel na Palermo, Sparto iz Prage, Rangerse. Že drugo sezono se je s porazom uvrstil neposredno v skupinski del EL. Vsakič je, zahvaljujoč dobrim rezultatom, delo lažje, to sezono je že imel v skupinskem delu, na papirju seveda, slabšega tekmeca od sebe in v igranje v Ligi prvakov v prihodnje se zdi le še logični korak. Posledično to pomeni igranje na večjem tržišču, to pomeni boljša reklama za igralce ter tudi več denarja za klub. Več denarja za klub pomeni boljše plače ter posledično boljše igralce, kar spet pripelje do boljših rezultatov. Vse se vrti v začaranem krogu, kamor je Zahović klub pripeljal s trdim delom v vsega 6, 7 letih. Dandanes se nam zdi samoumevno. Pa je res?
Tu pridemo do zadnjega, petega dejavnika, ki zaključuje uspešen krog nemotenega delovanja neke institucije, kot je Maribor. To je trener. Trener je, ob igralcih, predstavnik kluba javnosti, dežurni krivec za slabe rezultate, a pozabljen, ko so rezultati dobri. Je desna roka Zahovića v slačilnici ter kreator in motivator na zelenici. Je edina možna šibka točka Zahovića ter edina možna močnejša sila od Zahovića v klubu. Vse to je lepo nakazal prejšnji Ante. Ante Čačić, ki je zame osebno tudi razlog skorajšnjega odhoda Zlatka iz kluba. Skorajšnje katastrofe za slovenski klubski ter nemara tudi reprezentančni nogomet. S Šimundžo izgleda, hvala bogu, vse bolje. Ante je dokazal da zna in osebno upam, da bo vztrajal, dokler ne bo Maribor pripravljen. Pripravljen izpustiti Zahovića in nadaljevati težko in precizno delo brez njega. Najsi govorimo karkoli, brez Zlatka ne bi bil Maribor kjer je in težka ter dolga pot je še pred klubom, da bo zmožen uspešno funkcionirati brez povelja mojstra kot je ZZ. Prva večja prepreka bo čakala klub, ko se bo ta uvrstil v Ligo prvakov. Veliki oder, velika scena. Veliko denarja, velike prepreke. Zaho bo moral pokazati tudi rešitev te situacije. Neuvrstitve v skupinski del katerega izmed evropskih pokalov se osebno ne bojim. Takrat bo Zaho potreben za klub. Zaho bo moral obdržati plačilno disciplino tudi ob vseh miljonih Lige prvakov. Obdržati Ružnića dovolj blizu, a dovolj daleč, ko bo vijoličasti igralec prva tema prestopov. Obdržati pravo distanco na relaciji s trenerjem ob bolečem porazu ter naučiti strokovni kader kontunuitete tudi, ko njega ne bo več v klubu.
Na srečo je do takrat še dolga pot. Upajmo, da nas bo Maribor razveseljeval še naprej. Največji klub v športni zgodovini samostojne Sloveniji je že sedaj. Zlahka.
GOLumne:
št.5 | Kako lahko palček parira velikanom? | KLIK |
št.4 | Italijanski kapital za napredek Maribora | KLIK |
št.3 | Grdi raček ganskih korenin | KLIK |
št.2 | Nogometni sodniki - lopovske barabe ali berači? | KLIK |
št.1 | Slovenska liga - ponos ali sramota? | KLIK |
Condividi su Facebook Condividi su Twitter Condividi su MySpace