PowerPlay Журнал

Ker tale sestavek pišem dan po izvrstni predstavi našega Damirja Skomine na tekmi med Benfico in Chelseajem (27. marec - četrtfinale lige prvakov), bom drugi del GOLumne poskušal razviti okrog trditev, ki se neprestano dotikajo nogometnih sodnikov.

 V veliki večini primerov nogometnih zanesenjakov, a ne nujno nogometnih strokovnjakov, se za sodnike najdejo same slabe besede. »It's a f***ing disgrace!!«, je vpil Didier Drogba v nič hudega slutečega kamermana pred nekaj leti po polfinalni tekmi Lige prvakov, ko je Chelsea tako nesrečno izpadel. Le nekaj tednov nazaj je Arsene Wenger našega Skomino obtožil hudodelstva, potem ko njegovi ekipi ni uspelo ugnati Milana. Tudi včeraj je bil Skomina deležen opazk s strani samega predsednika Benfice, pa vendarle je moč opaziti, da največ grdih besed proti sodnikom ponavadi izrečejo poraženci.

Pa so res tako slabi sodniki? Kakor tudi vsi ostali ljudje, so sodniki prav tako krvavi pod kožo in delajo napake. Kot zanalašč se velikokrat dogodi, da se po eni večji napaki skrha samozavest, nakar začnejo padati napake kot po tekočem traku. Vsem znano že iz zasebnega življenja, mar ne? A vse prevečkrat so sodniki tista rešilna bilka, katere se po porazih oklepajo trenerji, igralci in v zadnjem času vse bolj tudi predstavniki klubov. Nekdo pač mora biti kriv za slabe predstave naših ekip, Skomina je prav gotovo bil nadvse odgovoren, da Benfica iz več kot 20 strelov proti vratom Chelsea ni zadela več kot le enkrat. Kuipers na tekmi Barcelona : Milan dosodi enajstmetrovko po očitnem vlečenju Neste, pa vendarle se najdejo ljudje, ki vztrajno pošiljajo Nizozemca tja, kjer ni muh. Na koncu dneva, če smo sposobni količkaj objektivno premisliti, vedno spoznamo, da so sodniki svoje delo opravili po najboljših močeh in da če bi igralci našega omiljenega moštva storili tako malo napak, kot so jih na določeni tekmi sodniki, se prav gotovo sedaj ne bi sekirali zaradi poraza.

A da ne bo kdo mislil, vsi sodniki niso čisto nedolžna bitja, ki bi jih sam, tudi nogometni sodnik, tako z veseljem koval v zvezde. Denimo Byron Moreno (na sliki levo) je na samem Mundialu pred 10 leti storil toliko kardinalnih napak, da je kasneje prejel zajetne kazni, spomnimo se nemških nižjeligaških sodnikov, ki so prejemali podkupnine in sedaj svoja dejanja obžalujejo za rešetkami. Nedaleč od nas se je odvila zgodba, ki, seveda neuradno, da ne bo pomote, pravi, da se je mladi slovenski sodnik Mitja Žganec iz tretjeligaških zelenic do sojenja mednarodnih tekem UEFE prebil v kratkih treh letih. Seveda ob tem ne pozabimo, da njegovo mater in g. Rade Mijatovića, ki je odgovoren za predlaganje slovenskih sodnikov UEFI, vežejo bližnje družinske vezi. Brez zamere do Mitje, ki je fejst poba. A malce neizkušen, si dajmo priznati.

Po drugi strani pa so sodniki, kar se tiče slovenskih zelenic, nemalokrat po nemarnem obtoženi barabij. Resda se dogajajo napake, kar je v tem poslu neizogibno. A spomnimo se, da noben sodnik, razen pogojno Damirja Skomine, ne more od sodniškega posla živeti profesionalno. Ne v Sloveniji. Vsak izmed sodnikov obiskuje šolo, fakulteto, hodi delat kot čisto vsi drugi državljani Slovenije. Sojenje na nogometnih tekmah je le prostovoljna odločitev vsakega posameznika, ki pa za to, kot radi pravijo privrženci usnja, da pride za vikend na tekmo in pokasira 30, 50, 100€, plača temu primerno ceno. Denimo v Pomurju, kjer so mi znane sodniške takse, bi za 2 tekmi na vikend kot pomočnik sodnika v najnižji mladinski ligi prejel slabih 50€. Brez potnih stroškov, malice, soka, karkoli. Ob tem dajmo vedeti, da sodniki vsakoletno opravijo teoretični del iz poznavanja Pravil nogometne igre (ki se, da ne bo pomote, letno večkrat posodabljajo), sodniki dvakrat letno opravljajo fizične preizkuse (teh norm denimo ni uspelo izpolniti našemu drugemu, sedaj že bivšemu mednarodnemu sodniku Darku Čeferinu, zato ga tudi ni več na mednarodni sceni), obenem pa je potrebno mesečno opraviti najmanj 4 oz. 8 treningov, odvisno od nivoja sodnika, da se sodnika lahko delegira na tekme (to pravilo je odvisno od posamezne zveze nogometnih sodnikov). Da ne naštevam dodatnih izobraževanj, nakupa drage opreme in vseh ostalih kolobocij, ki jih, kot je v takih skupnostih ponavadi ne manjka.

Je pa na koncu koncev sodniški »posel« fina plačana rekreacija, ki sodnika izpopolni tudi kot človeka. Vztrajnost je lepa vrlina, ki je sodnikom ne sme manjkati. Konstantno dobrega sojenja niso sposobni sodniki na nivoju Skomine, a teženje k temu je fino preizkušanje samega sebe. Zdrav duh v zdravem telesu je le pika na i vsem psihološkim sposobnostim, ki jih sodnik skozi kariero pridobiva. Prav z veseljem vam polagam na dušo, da se ob naslednjem spremljanju kake tekme ne obregnete na prav vsako napako sodnika, temveč poskušate sami slediti igri in v mislih soditi tekmo, ocenjevati situacije. Ali da grem še dlje, naslednjič ko boste s prijatelji na asfaltu pred kako šolo brcali okroglo usnje, se pretvorite v delilca pravice. Nato dodajte nekaj kontrolorjev, ki vam dihajo za ovratnik, 70000 razjarjenih navijačev, več miljonov gledalcev pred malimi ekrani in 22 pobesnelih nogometašev, ki bi vas včasih najraje zadavili na igrišču. In naslednjič boste z veseljem prihranili komentar ali dva na račun nogometnih sodnikov.

Koristna povezava:
KAKO POSTATI NOGOMETNI SODNIK?