V sosednih hišah sta stanovala Štajerc in Ljubljančan. Štajerc je imel kokoš, ki je na dvorišču vsako jutro znesla jajce, ki ga je Štajerc pobral in si pripravil zajtrk. Neko jutro pa je kokoš znesla jajce na dvorišču Ljubljančana. Ko je Štajerc krenil ponjo, jo je pobral Ljubljančan.
Štajerc: 'Daj mi jajco!'
Ljubljančan: 'Zakaj??? Saj je moja,.. kokoš jo je znesla na mojem dvorišču...'
'Ampak, kura je pa moja!'
'Dvoriše pa moje!'
'Vidim, da tak nema prišla nikam ..... Pri nas na Štajerskem rešimo takšne primere na zelo enostavn način ...'
'Kako???' reče Ljubljančan.
'Najprej bom jaz tebe brcno v jajca pa štopal, kejko cajta boš nuco, ka se pobereš, potli boš pa ti mene in štopo. Keri se bo prej pobral, od tistiga je jajčka!'
'Velja!!!!'
Gre Štajerc po najtežje delovne šuhe s kovinsko kapico, vzeme zalet, in v stilu Franza Beckenbauerja brcne Ljubljančana z vso močjo med zvonove.
Ljubljančan pade in se v agoniji zvija 32 minut in 18 sekund.
Nato Ljubljančan vstane, vzravna, ter opremi. Vzame zalet, nakar ga Štajerc nenadoma ustavi in mu reče:
'Eh, naj ti bo. Mej tisto jajco, bom pa danes krajnsko pa malo luka mazno...'