PowerPlay Revija

Letos maja končana izvedba Lige prvakov me je navdajala z upanjem, da gre sojenje vendarle s počasnimi koraki vštric z napredkom nogometne igre, a je to upanje docela poteptalo sojenje na pravkar končanem »Mundialu« v Braziliji. 

Ob tej priložnosti vse čestitke »elfu« za njihov 4. naslov najboljšega na zemeljski obli, a v tej kolumni bom predstave moštev pustil ob strani ter se dotaknil predvsem nekaterih razlogov, ki so, po mojem osebnem mnenju, povzročili precej slabo sojenje na omenjem tekmovanju.

V prvi vrsti seveda najbolj očiten razlog, katerega pa ne moremo očitati nikomur. Vodja sodniškega oddelka pri FIFI Massimo Busacca je, kot že vsi njegovi kolegi do sedaj, za Svetovno prvenstvo izbiral in izbral sodnike iz vseh celin oz. kot bi rekli nogometno, iz vseh konfederacij. Na večini tekem se je držal ti. »konfederacijske nevtralnosti« oz. po domače dejstva, da je ekipama iz različnih konfederacij sodil sodnik iz tretje konfederacije. Že na prvi tekmi je to dvignilo na tone prahu. Juiči Nišimura velja za enega najboljših azijskih sodnikov in napačno dosojena enajstmetrovka je odnesla enega izmed po mojem osebnem mnenju boljših neevropskih sodnikov iz vseh načrtov Busacce. Že naslednji dan je dva povsem regularna zadetka razveljavil kolumbijski pomočnik Humberto Clavijo. Smetano na torto je vsekakor dodal alžirski delilec pravice Djamel Haimoudi na tekmi za 3. mesto, kjer je šlo narobe vse, kar je narobe lahko šlo. Seveda je nesmiselno pričakovati, da bo sodnik, ki sodi alžirsko ligo ter tu pa tam tekmo azijske Lige prvakov nato kos vrhunskemu spektaklu med dvema ekipama, ki spada v sam svetovni vrh nogometa. Pri sojenju namreč vaja dela mojstra in nivojev preskakovati pač ni mogoče. K sreči sama tekma ni odločala o ničemer. A zmotno je misliti, da sodniki iz Evrope in Amerik niso grešili.

Kot drug razlog, ki je sojenje postavil pod sprejemljiv nivo, bom postavil nekatera zame nesmiselna navodila s strani Busacce. Ta navodila niso objavljena nikjer, a so bila dobro razvidna iz samega poteka tekem. Sankcioniranja prekrškov od samega začetka tekem ni bilo moč zaslediti. Seveda FIFA želi spektakel na zadnjih tekmah in si ne more privoščiti, da njihovi največji marketinški aduti manjkajo zaradi kartonov. A ker se verjetno vsi strinjamo, da je Svetovno prvenstvo elitni dogodek, je tukaj tudi motivacija ogromna, emocije pa na vrhuncu. Če sodnik v takem primeru v tekmo ne pristopi resno, strogo in odgovorno, lahko vse skupaj eskalira v dejanja, kot so štart Zunige Neymarju v hrbet, grizenje Suareza, komolčenja naokrog itd. Igralci pač vedo, kdaj si lahko dovolijo tisto nekaj več. Seveda obstajajo sodniki, ki lahko take dogodke preprečijo s svojo karizmo, osebnostjo ter tudi že s pridobljenim ugledom. Velasco Carballo pač ne spada med najbolj karizmatične sodnike, za Neymarja pa se je tako prvenstvo končalo, z njim pa tudi brazilske sanje. Krivec Velasco? Posredno prav gotovo. Morda ste tisti bolj zagreti opazili nenavadno postavljanje sodnikov. Za razliko od diagonalnega gibanja in spremljanja igre s strani, je Busacca naročil sodnikom prehitevanje igre in postavljanje pred igro. To je seveda teoretično pravilno, a v praksi neuporabno. Zakaj? Prvič, sodnik je igri »na poti«. Drugič, ogromno dogodkom gleda v hrbet ali pa jim sam kaže hrbet. Nišimura je »posledica« tega navodila. Tretjič, v primeru da pride do izgubljene žoge na sredi igrišča, sodnik, ki igro prehiteva, na drugi strani za igro zaostane tudi za 30 in več metrov. Tako sta enajstmetrovko po mojem spominu zgrešila Proenca (Robben proti Mehiki) in Osses (Campbell proti Italiji), pa nisem gledal vseh tekem.

Tretji razlog pa je vsekakor manko tehnologije. Vse pohvale za uvedeno »Goal-line« tehnologijo in upam, da se bo te tehnologije poslužila tudi UEFA v nam znani Ligi prvakov. Pena za britje pri prostih udarcih je dobrodošla uvedba, a mnenja sem, da bi dandanes, leta 2014, lahko nekoliko bolj prefinjeno rešili nemalo spornih situacij. Posnetki so na SP-jih možnih v nekaj trenutkih, komunikacijo sodniki že imajo in bi do nekega kontrolnega sodnika lahko zlahka dostopali. Kako rešiti to težavo natančno? Ne vem, po pravici rečeno, a funkcionarji so plačani dovolj dobro, da bi lahko to težavo že odpravili. A kot mi je znano, se z »Goal-line« tehnologijo v nekaterih nižjih ligah po Evropi poskuša ugotavljati tudi ostale sporne situacije.

V naslovu sem omenil tudi profesionalizem. Seveda je naporno in morda nekomu nerazumljivo, da ogromno sodnikov, tudi takih, ki so bili sedaj na SP ali pa takih, ki sodijo tudi Ligo prvakov, opravlja še siceršnjo službo nekje drugje. Ob miljardah v blagajni FIFE in ostalih konfederacij bi lahko za določen čas redno zaposlili vsaj mednarodne sodnike. Ti bi morali opravljati veliko več testiranj, usposabljanj in treningov, kot jih do sedaj, predvsem pa bi bili veliko manj obremenjeni z morebitno izgubo statusa vrhunskega sodnika zaradi napak. Iz lastnih izkušenj vem, da sproščenost pomaga pri osredotočenosti ter koncentraciji, ta dva pojma pa sta ključna za kvalitetno sojenje.

Prostora za napredek je ogromno, tega pa po mojem mnenju izvrstno koristi UEFA. Njeni sodniki so vsekakor realno nekaj korakov pred sodniki drugih konfederacij. Osebno bi želel, da se na velikih tekmovanjih funkcionarji ne poslužujejo eksperimentov ter da se vsaj tehnologiji, če že ne profesionalizmu, dovoli v svet vrhunskega nogometa. A tudi Rim ni bil zgrajen čez noč in verjamem, da bomo čez štiri leta v Rusiji gledali iz sodniškega vidika brezhibno prvenstvo.

Pretekle GOLumne: