PowerPlay Revija

Ob izpadu vijoličastih iz lige prvakov se marsikdo vpraša kdaj bo našim prvoligašem uspel kakšen večji met. Verjetno slabša kvaliteta naše prve lige v primerjavi z najmočnejšimi ligami sveta ne pomaga k temu, da bi bili naši igralci kos pritiskom, ki jih takšna tekmovanja prinesejo s sabo. Tudi ekonomska moč večjih klubov, ki so stalnica v teh tekmovanjih ni primerljiva z našim skromnim trgom. Nekaj misli na to temo je naš Tilenckuuu spisal na papir, zato vse vabim k zanimivemu branju.

Dan po drugem zaporednem spodrsljaju pred rajem je idealen trenutek za razmislek o temi, ki bo v marsikaterem izmed nas vzbudila mešane občutke. Govora ne bo o taktiki Anteja Čačića, prav tako ne o trgovskih sposobnostih Zlatka Zahovića ali o slabi formi Agima Ibraimija. Osredotočil bi se rad predvsem na dejstvo, da bo Maribor, če bo želel postati več kot le naključni udeleženec Lige Prvakov enkrat na deset let, rabil več tako fizično kot psihično težkih tekem.

Ker o t.i. »Jugoligi« kaj preberemo enkrat na vsake kvatre, kaka druga opcija je pa še veliko manj verjetna, se pač moramo osredotočiti na to, kar pač naša dežela s te strani Alp ponuja nogometnemu tržišču. Verjetno ga ni junaka, ki bi me prepričal, da Maribor ta trenutek ni razred pred vsemi. Žal mi je, da Mile Ačimović ni peljal svoje zgodbe v Olimpiji naprej, saj ta ne dosega željenih izidov in niti približno ni konkurenčna vijoličastim. A k sreči so se zbudili Primorci in začeli v Slovenijo prinašati italijanski kapital. Tako finančni kot igralski kapital bo, pričakujem, v Novi Gorici kmalu vzbudil zanimanje širše javnosti.

Parma je v času mojega otroštva bila kar viden predstavnik na evropskem zemljevidu nogometnih moštev, leta 1999 nazadnje bila tudi zmagovalec Pokala UEFE. Po kolapsu se počasi vračajo na pota stare slave, na tej poti pa so si za sodelovanje izbrali tudi klub iz naše dežele, vsem dobro znano valilnico talentov imenovano ND Gorica.

Ni dolgo časa nazaj, kar so iz tega kluba konkretno zakorakali igralci tipa Tim Matavž, Valter Birsa, Jasmin Kurtić, Etien Velikonja ter Bojan Jokić. Vsi vidni člani slovenske izbrane vrste, a žal je glavni sponzor pospravil mošnjiček, člansko moštvo je začelo pešati, brez članskega moštva pa je več ali manj tudi zaman vso delo mladinskih selekcij. K sreči se je v tem trenutku pojavilo sodelovanje z italijansko Parmo, ki je izrazila željo, da bi z goriškim prvoligašem poskušala narediti korist tako svojemu klubu kot slovenskemu nogometu. Ob tem pa marsikomu v Sloveniji stopila na vse žulje, ki jih je skrival v svojih čevljih, prav gotovo, slovenske znamke. »Spet ista zgodba kot z Muro« ter »Pobrali bodo še to, kar je ostalo in šli«, se je slišalo od vsepovsod. Spet drugi so menili: »Propad goriške akademije bo to!« ali pa »Navozili bodo svojih povprečnežev, naši pa bodo sedeli ali celo igrali v tretji ligi!«. Ja, morda. Ampak najprej vzemimo v obzir, da goriškega prvoligaša ta trenutek verjetno brez pomoči Italijanov več niti ne bi bilo. Nato poglejmo to iz oči predstavnikov Parme. Seveda bodo želeli slediti svojim zamislim, uveljaviti svoje igralce, za katere so morda plačali milijone. A po drugi strani jim bo verjetno dober zgled marsikateri poceni slovenski igralec, ki se nato lahko proda za veliko vsoto.

Gremo naprej s pozitivnimi stvarmi. Verjetno se zavedamo, da je slovensko tržišče premajhno, da bi lahko z lastnim kapitalom ustvarjali čudeže na vsakem koraku. Takih primerov je le peščica v Sloveniji. V nogometnem smislu le Maribor, Olimpija caplja daleč za njimi in je, če so Mariborčani prišli na faks, trenutno nekje v tretjem razredu osnovne šole. Gorica bi lahko z drugačnim pristopom pomenila osvežitev na naših zelenicah. Massimo Coda je prvi znanilec dobre selekcije. Zmaga nad Olimpijo s 4:1 je drugi znanilec, da se Parma ni prišla le važit na to stran meje, ampak tudi zmagovat. Igrali so Vetrih, Živec, Kavčič, Širok, Jogan. Roko na srce, kaj več kvalitete naše krvi v Gorici ni. Pred njimi je tekma z Mariborom, ki bo zame osebno prvi resni pokazatelj njihove kvalitete.