Revista PowerPlay

Mario Balotelli je tisti fant, ki je 28. junija 2012 (znova) osupnil svetovno javnost. Tokrat na srečo - ali pa tudi ne - z nogometnimi sposobnostmi. Z dvema zadetkoma je Italiji (tisti Italiji, ki je še pred dvema letoma komaj kazala znake življenja) proti velikemu »elfu« priboril finale, kjer bo nasproti stala »tiki-taka« Španija. In to kakšnima zadetkoma.

Zgodba Maria se je začela 12. avgusta 1990 v Palermu, kjer se je rodil staršema Thomasu in Rose Barwuah kot drugi izmed štirih otrok Barwuah. Kot dojenček je veliko, pravzaprav večino časa preživel po bolnišnicah, njegov oče Thomas pa je bil prisiljen sprejeti delo na terenu, saj kot ganski priseljenec ni imel možnost izbire zaposlitve. Vsak vikend je potoval 12 ur daleč z vlakom, mati je pa doma vzgajala Maria in njegovo starejšo sestro Abigail. Kot rečeno, pa Mariu ni prizaneslo niti zdravje. Kot dojenčku mu je ponagajalo črevesje, tik pred smrtjo sta ga starša v bolnišnici tudi krstila, a po dolgih mukah se je njegovo stanje l. 1992 le začelo izboljševati.

Starši so se tako preselili v industrijsko mesto Brescia, kjer bi Thomas Barwuah lažje dobil delo, a je bil začetek težak. Majhno stanovanje so si delili še z eno afriško družino in tako zaprosili za pomoč socialno službo. Ker je mali Mario ravnokar prebolel težko bolezen, jim je le-ta v želji po kvalitetni oskrbi preventivno svetovala, da Maria oddajo v rejništvo. Po težkih mukah sta Thomas in Rose to sprejela in Mario je šel v rejništvo k Francescu in Silvii Balotelli. Starejši par je živel le nekaj kilometrov iz Brescie v veliki, razkošni hiši, kakršno so Barwuahovi lahko le sanjali.

V začetku je šlo le za 12-mesečno rejništvo, da bi si Mario karseda opomogel, nato so to rejništvo podaljšali. Mario je svojo sestro in kasneje tudi mlajša brata Enocha in Angela z veseljem obiskoval, starša malo manj. Postajal je vedno večji in s tem vedno bolj zavračal Barwuahova kot svoja starša. Kljub temu, da so se videvali enkrat tedensko, sta Barwuahova vselej računala, da se bo, ko se stanje izboljša in stabilizira, Mario vrnil k njima. Seveda se nista mogla kosati s premožnima Balotellijema in pravniki so vselej razsodili v prid slednjima.

Kljub temu, da ga Silvia in Francesco nikoli nista posvojila, se je kot 18-letnik odločil, da sprejme italijansko državljanstvo in obrne hrbet ganskemu.

Njegova nogometna pot se je začela mnogo prej. Članska sicer zelo hitro, saj ga je v tretjeligaškem Lumezzanu članski trener opazil na treningu mlajših kategorij in si ga takoj zaželel v svoji ekipi. Kot 15-letnik je rabil posebni zdravniški pregled in dovoljenje nogometne zveze, ki ga je tudi dobil in že debitiral v 3. ligi. Kmalu si je prislužil preizkus v sloviti »La Masii« v Barceloninem gigantu, kjer pa je razočaral, a kljub temu je leto kasneje že podpisal in prestopil v milanski Inter. Od tu naprej nam je pot verjetno dobro znana, pa vseeno je doživel že prenekateri trenutek, vreden omembe.

Že trener pri Lumezzanu je opažal, da se Mariu kratko malo »j***« za taktične napotke in analizo po treningu, saj je vselej prvi odšel, češ da se gre domov učit, a je trenerju bilo jasno, da se je šel podit za okroglim usnjem s svojimi prijatelji na lokalno igrišče. Seveda je kar se tiče rezultatskih uspehov v karieri doživel že marsikateri padec in vzpon, a vseeno pri Interju osvojil Ligo prvakov, italijanski pokal in superpokal, Serie A, pri Manchester City-ju pa FA pokal in Premier ligo.

A ozrimo se malce po njegovih prigodah. Verjetno je vsem poznana njegova bitka z markirkami, ki jih nikoli ne zmore pravilno oblečti, pa tudi metanje pikada v mladince Manchester Cityja, pa njegov napis na majici pod dresom »Why always me?!«. Že več kot 30-krat mu je v Manchesterju avto odpeljal pajek, ob priselitvi na otok pa je s sabo vzel tudi Audija R8. 120.000€ vrednega lepotca je čez teden dni iz čistega veselja odpeljal na odpad. Plačal je že tudi dobrih 10.000€ parkirnih kazni, po SMS-u se je razšel z dekletom, ki je medtem v živo na TV vodila oddajo, v istem času je v stanovanju, kjer je prebival s svojim dekletom, ki je tačas spala na kavču, v svoji sobi seksal z drugo.

Še morda najbolj ironična je bila njegova priprava na derbi z Manchester Unitedom, ko je svoje stanovanje razdejal s pirotehničnimi sredstvi, kasneje pa v Manchestru postal ambasador varne uporabe pirotehnike. Vse to in še več odlikuje tega črnega račka, ki še dandanes trdi, da sta ga rojstna starša zapustila v bolnišnici in se sedaj le želita okoristiti z njegovim denarjem. Vse to in še več je vplivalo na njegovo fascinantno osebnost, na njegovo ogromno samozavest, ki je včeraj prav gotovo doprineslo k izjemni predstavi in dvema prečudovitima zadetkoma. Oseba, kot je Mario Balotelli, je prav gotovo krasen doprinos prepoznavnosti nogometa in oseba kot je Mario Balotelli se bo prav gotovo za vselej zapisala med legende.

Eden in edini - Mario Balotelli